Ko smo mislili, da znamo iskati informacije

September 2024

Na naši ljudski univerzi pogosto slišimo stavek: »Saj znam uporabljati Google.«

In res – večina ljudi zna odpreti brskalnik, vpisati vprašanje in pritisniti Enter. Na zaslonu se pojavi na tisoče rezultatov. Na prvi pogled je naloga končana.

A v resnici se takrat šele začne.

Spomnimo se udeleženke, ki je iskala informacije o zdravem načinu prehranjevanja. Našla je članek, ki je zelo samozavestno trdil, da je določeno živilo »nevarno« in da ga je treba popolnoma izločiti iz prehrane. Ko smo jo vprašali, od kod prihaja ta članek, je skomignila z rameni. »Na internetu je,« je rekla. »Mora biti res.«

Ta odgovor ni bil neumen. Bil je iskren in zelo pogost.

Včasih smo informacije iskali počasi

Pred leti je iskanje informacij zahtevalo trud. Če si želel nekaj izvedeti, si vprašal nekoga, ki je imel izkušnje. Ali si šel v knjižnico. Ali si listal po enciklopediji, ki je imela tisti poseben vonj po papirju in prahu.

Ta proces je bil počasnejši. Ampak imel je eno pomembno lastnost: razmišljali smo o viru. Vedeli smo, kdo je avtor knjige. Vedeli smo, da knjige niso nastale čez noč. Obstajal je občutek odgovornosti.

Danes pa so informacije hitre. Tako hitre, da pogosto nimamo časa razmišljati o njih.

In prav v tem je izziv sodobne digitalne kompetence.

Težava ni v tem, da ne znamo iskati. Težava je v tem, da ne znamo izbirati

Ko opazujemo naše udeležence, vidimo, da znajo najti informacije. Kar jim povzroča težave, je odločitev, katera informacija je zanesljiva.

Nekdo klikne prvi rezultat. Nekdo drug klikne tistega, ki ima najbolj zanimiv naslov. Tretji izbere tistega, ki potrjuje tisto, kar že verjame.

To je človeško. Tudi mi to počnemo.

A digitalna kompetenca pomeni nekaj več. Pomeni, da znamo stopiti korak nazaj in se vprašati:

• Kdo je to napisal?
• Zakaj je to napisal?
• Ali obstajajo tudi druga mnenja?

To niso tehnična vprašanja. To so vprašanja presoje.

Eden najlepših trenutkov se zgodi, ko nekdo začne dvomiti

To se morda sliši nenavadno, ampak res je. Ko udeleženec reče: »Počakajte, mislim, da to ni zanesljivo,« vemo, da se je zgodilo nekaj pomembnega.

Ne zato, ker bi našel napačno informacijo. Ampak zato, ker je začel razmišljati.

Spomnimo se gospoda, ki je nekoč zelo samozavestno trdil, da je neka novica resnična, ker jo je videl na družbenem omrežju. Ko smo skupaj pogledali vir, je ugotovil, da gre za satirično stran. Nasmejal se je in rekel: »No, zdaj sem se pa nekaj naučil.«

To ni bil poraz. To je bil uspeh.

Digitalna kompetenca ni to, da nikoli ne naredimo napake. Digitalna kompetenca je to, da se iz napake naučimo.

Internet ni knjižnica. Je trg

Na internetu lahko vsak objavi skoraj karkoli. To je ena njegovih največjih prednosti – in ena njegovih največjih nevarnosti.

Na naši ljudski univerzi ne učimo ljudi, naj ne zaupajo internetu. Učimo jih, naj razmišljajo.

Učimo jih, da ni vsaka spletna stran enaka. Da ni vsaka informacija preverjena.
Da ni vsaka fotografija resnična. In kar je najpomembneje – učimo jih, da imajo pravico do vprašanj.

Največja sprememba se zgodi v samozavesti

Ko nekdo prvič razume, da lahko sam presodi, ali je informacija zanesljiva, se zgodi nekaj pomembnega.

Ne počuti se več izgubljenega. Ne počuti se več odvisnega od drugih. Postane samostojen.

To vidimo v njihovem pogledu. V načinu, kako uporabljajo računalnik. V načinu, kako postavljajo vprašanja.

Ne iščejo več samo odgovorov. Iščejo razumevanje.

In to je bistvo digitalne kompetence.