Ko smo ugotovili, da e-pošta ni samo e-pošta

Oktober 2024

»Samo pošljem, ne?«

Sedeli smo v računalniški učilnici osnovne šole za odrasle. Ura je bila že proti večeru. Na zaslonih so bile odprte e-poštne aplikacije. Ena od udeleženk je držala roko na miški, kazalec je lebdel nad gumbom Pošlji.

»Komu?« sem vprašala.

»Ravnateljici,« je odgovorila. »Ker me jutri ne bo.«

Na hitro sem preletela sporočilo. V vrstici z zadevo je pisalo: Odsotnost. Vsebina: Jutri me ni.

In spodaj podpis: Lp.

Ni bilo nič narobe. Pa vendar je bilo nekaj nepopolnega. Vprašala sem jo, ali bi takšno sporočilo poslala tudi po navadni pošti – v kuverti.

Pogledala me je, se nasmehnila in rekla: »Seveda ne. Tam bi morala biti bolj uradna.«

In tu se je zgodil tisti trenutek, ki ga kot izobraževalci prepoznamo. Tihi klik v razumevanju.

E-pošta ni samo e-pošta.

Včasih smo vedeli, kako komunicirati

Pred digitalno dobo smo imeli jasne vzorce. Uradno pismo je imelo glavo, nagovor, vsebino, zaključek in podpis. Telefonski klic je imel ton, glas, premor. Pogovor v živo je imel mimiko, pogled, držo.

Komunikacija je bila telesna, vidna, slišna.

Digitalna komunikacija pa je nenavadno tiha. Na zaslonu ni tona glasu. Ni očesnega stika. Ni takojšnje povratne informacije, ali je bilo nekaj razumljeno tako, kot smo mislili.

In zato se zgodi, da napišemo nekaj, kar je nam povsem jasno – prejemniku pa ne.

Na UPI Žalec se s tem srečujemo vsak dan. Udeleženci, ki se vračajo v izobraževanje po desetletjih, znajo komunicirati. To ni vprašanje njihove splošne pismenosti. Vprašanje je, kako se ta pismenost preseli v digitalno okolje.

Ko zmanjka tona, mora biti več razmisleka

V DigComp okviru je kompetenca 2.1 opisana kot sposobnost ustrezne interakcije z uporabo digitalnih tehnologij. To ne pomeni le tehnične uporabe orodja. Pomeni razumevanje konteksta, primernosti, občinstva.

E-pošta ni isto kot SMS. Sporočilo v spletni učilnici ni isto kot komentar na družbenem omrežju. Prijava na delovno mesto ni isto kot sporočilo prijatelju.

To se sliši samoumevno. Pa ni.

Spomnimo se udeleženca, ki je na uradni naslov občine poslal sporočilo z zadevo: Ej. Vsebina je bila jasna in korektna, a začetek je nosil ton, ki ni ustrezal situaciji. Ni šlo za neznanje. Šlo je za prenos vsakdanjega jezika v prostor, kjer veljajo drugačna pričakovanja.

Včasih so bila ta pravila zapisana v bontonu pisanja pisem. Danes so bolj nevidna. A še vedno obstajajo.

Ko klik postane odločitev

Tisti večer v učilnici smo skupaj preoblikovali sporočilo. Dodali smo nagovor. Pojasnilo. Zahvalo. Jasno podpisali ime in priimek.

Ko je udeleženka ponovno pogledala sporočilo, je rekla: »Zdaj pa zveni drugače.«

Ni šlo za lepše besede. Šlo je za občutek odgovornosti. Za zavest, da digitalna komunikacija pušča sled. Da je del našega profesionalnega in osebnega vtisa.

In ko je kliknila Pošlji, ni bil to le tehnični klik. Bil je premišljen klik.

Naša delavnica in ogledalo

Ko smo v okviru projekta DigCompAE na interni delavnici s sodelavci razmišljali o kompetencah, se je hitro pokazalo, da digitalno komunikacijo uporabljamo vsi. E-pošta, spletne učilnice, prijave, obrazci, obvestila.

Vprašanje pa ni bilo, ali jo uporabljamo. Vprašanje je bilo, ali jo uporabljamo zavestno.

Kolikokrat pošljemo sporočilo, ne da bi ga še enkrat prebrali? Kolikokrat uporabimo kopijo (CC), ne da bi pomislili, kdo vse prejme sporočilo? Kolikokrat domnevamo, da je nekaj razumljivo, ker je nam jasno?

Včasih smo pismo prepisali na roko. Napaka je pomenila nov list papirja. Danes napako izbrišemo z enim klikom. Hitrost je večja. Razmislek pa ne vedno.

In prav tu je digitalna kompetenca. Ne v tipkanju. V premisleku.

Udeleženci nas učijo enako kot mi njih

Na UPI Žalec imamo različne generacije. V večgeneracijskem centru opazujemo zanimive prizore: starejši udeleženec previdno oblikuje e-pošto, medtem ko mlajši hitro tipka, brez ločil in brez nagovorov.

Starejši ima morda več spoštovanja do oblike, mlajši več samozavesti v hitrosti. Oboji pa potrebujejo razmislek o kontekstu.

Digitalna komunikacija ni vprašanje starosti. Je vprašanje zavesti.

Ko e-pošta postane most

Tisti večer smo zaključili uro z vprašanjem: »Kaj bi želeli, da si prejemnik misli o vas, ko prebere vaše sporočilo?«

Nastala je tišina. To ni bilo tehnično vprašanje. Bilo je vprašanje identitete.

Digitalni svet ni ločen od nas. Ni vzporedni prostor. Je podaljšek našega delovanja. E-pošta ni samo sporočilo. Je odnos. In ko to razumemo, se spremeni način pisanja. Spremeni se ton. Spremeni se odgovornost.

Na UPI Žalec ne učimo samo, kako poslati e-pošto. Učimo, kako komunicirati v prostoru, kjer ni obrazov, a so posledice zelo resnične.

In ko naslednjič nekdo vpraša: »Samo pošljem, ne?«

Vemo, da vprašanje ni tehnično. Je človeško.